Kje Janja išče svojo popolnost?

Pogovora z Janjo Garnbret smo se veselili, hkrati pa priznamo, da smo imeli pred srečanjem z njo nemalo treme. Seveda smo vedeli, da je najboljša športna plezalka na svetu, ki niza uspehe že praktično celo desetletje. Zavestno smo želeli stopiti korak v stran od plezanja in spoznati drugo plat slovenske šampionke. Plat, ki obožuje adrenalin, hitrost, oblikovanje in je vedno v iskanju posebnega sloga.

V svojem Lexusu LBX se je v Ljubljano pripeljala s treninga in kljub temu, da je bila verjetno utrujena, ji je naslednjih nekaj ur nasmeh zapustil ustnice le, ko smo se dotaknili resnih tem. 

. Obdaja jo občutek posebne energije. Med plezanjem sicer ni dvoma, kam jo usmeri - saj ste jo verjetno vsi že gledali, ko se - na videz brez posebnega napora – med nihanjem zavihti z enega na drugi oprimek. V prostem času pa jo zanima veliko različnih stvari. In če še niste vedeli, je tudi strastna voznica.

Svoboda mobilnosti

S tem tudi začnemo naš pogovor, saj nas zanima, če je izkoristila možnost in začela s praktično vožnjo že pri šestnajstih.

Pa pojasni, da se ji je to zdelo nesmiselno – potrebovala bi spremstvo, ki ji ga zaposlena starša v času treningov nista mogla nuditi, hkrati pa bi se pred izpitom morala še »odvaditi« morebitnih priučenih napak.  »Ampak sem komaj čakala - rojstni dan imam 13. marca, izpit pa sem uspešno opravila 15. marca,« zelo jasno opiše, kako težko je pričakovala dan, ki ji je prinesel svojevrstno svobodo in neodvisnost.

Glede na to, kako zgodaj se je začela njena kariera profesionalne športnice, je bil uspešno opravljen vozniški izpit pomemben del njenega osamosvajanja in odraščanja. 

Uživala je v svobodi, ki ji jo je prinesel. »Nikomur ni treba razlagati, kam greš - vzameš ključe in se odpelješ,« iskrivo razloži ter doda, da se še zdaj počuti omejeno, če kakšen dan slučajno ostane brez avta in si mora naročiti taksi ali kako drugače urediti prevoz.

Vožnja ji je v užitek. So pa njene dnevne poti zadnje čase bistveno krajše, ker se na treninge na Verd vozi iz Ljubljane. 

Pred tem je vsak dan prišla s Koroške, torej uro in pol vožnje v vsako smer, če se na cesti ne zgodi kaj nepredvidenega. To je bilo po napornih treningih enostavno preveč. »Včasih se mi je celo zgodilo, da sem vključila smernik kar pri vstopu v ovinek. Potem sem se pripeljala domov in začela premišljevati, če sem pravilno prevozila vsa križišča. Me je kar malo prestrašilo,« doživeto opiše občutek, ki ga bodo prepoznali številni vozniki na ponavljajočih se daljših vožnjah.

V iskanju idealnih linij

Zgodba je povsem drugačna, ko pogovor nanese na dinamično vožnjo, ki si jo lahko včasih, seveda v nadzorovanem okolju, privošči za sprostitev. Z neverjetnim žarom brez sekunde razmisleka potrdi, da je zanjo ključna komponenta hitrost: »Adrenalina ne iščem samo v plezanju, ampak tudi drugod.« Na svojih hitrostnih avanturah je že vozila formulo in bi jo seveda še kdaj, a bi z veseljem preizkusila tudi kakšnega električnega superšportnika. Odsotnost rohnenja motorja je prav nič ne moti, saj gleda na to kot na dve povsem različni zanimivi izkušnji: » Zadovoljna sem, da se le hitro pelje.

Verjetno bom v drugem življenju počela kaj s tega področja.«

Sploh ne dvomimo o tem, ko jo poslušamo med doživetim opisovanjem izkušnje vožnje formule: »Navduši me občutek, da si eno z avtom, da ga upravljaš. Pa iskanje popolnosti, idealnih linij - ko jih končno uloviš, je to nepredstavljiv užitek. Kombinacija hitrosti, popolne linije in adrenalina na koncu prinese izjemno zadovoljstvo.«

Adrenalinska navdušenka Janja je sicer izredno racionalna, saj se do potankosti zaveda odgovornosti vrhunske aktivne športnice; za primer pove, da ne smuča, ker bi se lahko poškodovala. 

A se hitrosti za volanom težko upre, zato v enačbo vključi popoln nadzor: »Na dirkališče bi šla vozit brez rezerve, ne bi pa tvegala, da bi se mi kaj zgodilo. Če bi začutila, da določenega ovinka ne morem speljati z visoko hitrostjo, čeprav ga nekdo pred mano je, bi jo zmanjšala. Ne bi silila čez mejo, bi pa šla povsem do nje.«

Svetovna popotnica

Pojasni, kako zelo je pri plezanju zanjo pomembna predvidljivost: »Sem zelo disciplinirana, vse mora biti natančno organizirano in znano vnaprej – že zdaj točno vem, kaj bom počela na treningu čez mesec dni. 

To je moje območje varnosti in udobja.« Po drugi strani se v življenju z veseljem prepusti toku dogajanja, brez težav menja okolja, preizkuša nove stvari in je odprta za različne kulture.

Janja poleg vožnje uživa tudi v potovanjih. Še dobro, saj je zaradi treningov in tekmovanj veliko po svetu. Morda jo bo nekoč v prihodnosti - seveda čez mnogo let, ker vsi upamo, da bo še dolgo tekmovala - kariera tudi za dlje časa odpeljala v tujino. 

Ko jo vprašamo, kam bi najraje šla, kot iz topa izstreli: »Na Japonsko!« Oči se ji zasvetijo, ko pove, kako ji je tam všeč prav vse. Še posebej prijetno, že skoraj domače, pa se vedno počuti v Tokiu. Tam jo na ulicah prepoznajo številni navijači, kar bi se ji včasih zdelo nepredstavljivo. A poudari, da so vsi prisrčni in zelo spoštljivi ter ohranjajo razdaljo. Posebej pomembno je zanjo tudi dejstvo, da so treningi na Japonskem na izjemno visokem nivoju, saj imajo samo v Tokiu kakšnih 400 plezalnih centrov.

Vsako leto februarja zato odpotuje tja za dva do tri tedne na priprave pred sezono.

Tudi sicer je Azija njena prva popotniška izbira, a je ne privlači le živahen utrip velemest. Nasprotno, pravi, da si na primer v Tokiu težko predstavlja daljše bivanje, ker po določenem obdobju okrog sebe potrebuje naravo, nekaj takšnega, kar lahko izkusi v Sloveniji. Bi pa po pol leta v z veseljem odšla v Kjoto ali kakšne druge kraje, kjer še ni bila, pa se ji po opisih zdijo čudoviti.

Janjo poleg japonske hrane - pri kateri ni izbirčna, saj prepričljivo našteje najljubše jedi kot po tekočem traku - zanimata tudi način življenja in kultura. Pri oblikovanju bivalnih prostorov občuduje njihov minimalizem, ki kljub prečiščenosti uspe odražati popolnost. Kot poseben spoj japonskega in skandinavskega pristopa med drugim izpostavi slog japandi, s čimer nazorno da vedeti, da že razmišlja tudi o opremljanju lastnega doma.

Dobro, boljše, odlično, izjemno

Glede na njeno tesno povezanost z Japonsko pravzaprav ni presenetljivo, da je Janja postala ambasadorka znamke Lexus. 

»Delimo si vrednote, skupno nam je zasledovanje popolnosti. Pogosto povem, da sem perfekcionist, kar se odraža tudi v tem, kako delam in s kom sodelujem. Prav to je nekaj, kar sem začutila tudi v vozilih Lexus. Ko sedeš vanje, enostavno veš, da so premišljeno izdelani. Uživam v vožnji in se prijetno počutim v okolju, ki je zelo prečiščeno, kar mi je blizu,« opisuje stične točke in svoje vtise. Hkrati pa ne pozabi dodati, da je zanjo ena od ključnih lastnosti njenega Lexusa hibridni pogon, s katerim manj obremenjuje okolje.

Enako kot japonski mojstri takumi neštetokrat ponavljajo gibe, da dosežejo popolnost izdelkov, se s trdim delom nenehno izboljšuje tudi Janja. Njeni gibi pri plezanju so sicer raznoliki, a se zdi, da preizkuša številne možnosti in išče drugačne, boljše pristope, s katerimi na koncu preseneti gledalce. Janjin slog plezanja se je v preteklih letih precej spreminjal. Začela je s težavnostnim plezanjem, saj sta bili v to disciplino usmerjeni tudi njeni takratni vzornici Mina Markovič in Maja Vidmar. Čeprav je mislila, da ne bo nikoli tekmovala na balvanih, opiše, kako je v neki točki odkrila in razvila lasten dinamičen slog: 

»Niti ne zavestno, našla sem se v gibih, pa čeprav se sploh nisem iskala. Nekaj je kliknilo.«  Pojasni, da se plezalni slog s časom spreminja tudi zato, ker postavljalci smeri nastavljajo vedno nova presenečenja, tekmovalci pa se prilagajajo. Kako vedno razmišlja več korakov vnaprej, nazorno pove njeno poglobljeno razmišljanje:  »Fizično si vedno lahko še nekoliko močnejši, se še malo izboljšaš. Hkrati napreduješ mentalno in čutim, da imam prav na tem področju še največ potenciala. Vem, da še nisem dosegla svojega vrhunca.«